V Združenih državah Amerike sta dve tretjini reaktorjev tlačnovodni reaktorji (PWR), preostali pa vrelovodni reaktorji (BWR). V vrelovodnem reaktorju, ki je prikazan zgoraj, voda zavre v paro, nato pa se pošlje skozi turbino za proizvodnjo električne energije.
V tlačnovodnih reaktorjih je voda v jedru pod tlakom in se ne sme zavreti. Toplota se s toplotnim izmenjevalnikom (imenovanim tudi parni generator) prenese na vodo zunaj jedra, pri čemer zunanja voda vre, ustvarja paro in poganja turbino. V tlačnovodnih reaktorjih je voda, ki vre, ločena od procesa fisije in zato ne postane radioaktivna.
Ko se para uporabi za pogon turbine, se ohladi, da se kondenzira nazaj v vodo. Nekatere elektrarne za hlajenje pare uporabljajo vodo iz rek, jezer ali oceana, druge pa visoke hladilne stolpe. Hladilni stolpi v obliki peščene ure so znana značilnost mnogih jedrskih elektrarn. Za vsako enoto električne energije, ki jo proizvede jedrska elektrarna, se v okolje odda približno dve enoti odpadne toplote.
Komercialne jedrske elektrarne imajo po velikosti od približno 60 megavatov za prvo generacijo elektrarn v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja do več kot 1000 megavatov. Številne elektrarne imajo več kot en reaktor. Elektrarna Palo Verde v Arizoni je na primer sestavljena iz treh ločenih reaktorjev, vsak z zmogljivostjo 1334 megavatov.
Nekatere tuje zasnove reaktorjev uporabljajo hladilna sredstva, ki niso voda, za odvajanje toplote fisije stran od jedra. Kanadski reaktorji uporabljajo vodo, napolnjeno z devterijem (imenovano "težka voda"), medtem ko so drugi hlajeni s plinom. Ena elektrarna v Koloradu, ki je zdaj trajno zaprta, je kot hladilno sredstvo uporabljala helij (imenovan visokotemperaturni plinsko hlajeni reaktor). Nekaj elektrarn uporablja tekočo kovino ali natrij.
Čas objave: 11. november 2022